Menu

Ekstremni športi za ženske

Brez tveganja ni zabave.

Home » Užitek » Ekstremni športi za ženske - 07.2017

Ekstremni športi v vseh oblikah (na plezalnih stenah, na divjih vodah, v jamah ali v zraku) so vedno bolj priljubljeni tudi pri nežnejšem spolu. Seveda je pri jamskem potapljanju, deskanju po vulkanu ali skakanju z obalnih pečin treba vseeno paziti, da tveganje ni preveliko oz. da ne postane smrtno nevarno.

Ljudje smo si različni. Nekateri so povsem zadovoljni, če se z gondolo odpeljejo na vrh gore ali hriba, uživajo v razgledu, v koči spijejo kavo in se znova odpeljejo v dolino. Spet drugi so srečnejši, če se sami povzpnejo na vrh, kjer se nagradijo s kapučinom in z razgledom.

Potem so še taki, ki so zadovoljni šele, če na goro priplezajo po strmi, težavni steni. Slednji ne potrebujejo ne kave ne razgleda, saj jih naporen vzpon napolni z adrenalinom, razgled pa jih je spremljal že vso pot do vrha.

V preteklosti so ljudje obiskovali predvsem planinske koče, hodili po označenih pešpoteh, danes pa je gneča tudi na plezalnih stenah, na divjih vodah, v težko dostopnih jamah, na strmih smučiščih in plažah za deskarje, z več metrov visokimi valovi.

Leta 1952 sta na vrh Mount Everesta prva stopila Edmund Hillary in Tenzing Norgay, danes se zgodi, da naenkrat doseže vrh več sto alpinistov, zato ga mnogi alpinisti imenujejo že kar »zabavišče za turiste«.

Opaziti je občutno povečanje zanimanja za vse mogoče ekstremne športe. Prvega »Ironman« triatlona v Celovcu se je npr. leta 1998 udeležilo 124 športnikov, danes pa se triatlona udeleži kar 3000 ekstremistov, ki preplavajo 3,8 km, prekolesarijo 180 km ter pretečejo 42 km.

Ekstremni športi-modna muha?

Obstaja že cela paleta ekstremnih športov. »Coasteering« izhaja iz južnega Walesa in gre za šport, kjer se ljubitelji ekstremov počasi preko čeri vzpenjajo na pečine, da se nato vržejo v valove. Druge vrste ekstremisti so deskarji po vulkanih, ki drvijo po strmini vulkana s hitrostjo do 80 km/h. Najbolj priljubljen je še delujoči vulkan Cerro Negro v Nikaragvi.

Prav tako zelo priljubljena je hoja po gurtni (»slackline«) na omotični višini med soteskami in nebotičniki. Ali pa dvajsetkilometrski tek z ovirami (»Obstacle Race«, pri nas v različici »urbani gladiator«) z blatom, z ledeno vodo, z bodečo žico, s tresenjem elektrike itd. Najdejo se tudi taki, ki tvegajo težave in napade panike s trenutno zelo priljubljenim potapljanjem v temnih jamah (»Cave Diving«). Šport, ki je nevaren celo za zelo izkušene jamske potapljače.

Še bolj ekstremni so padalci, ki iščejo potešitev v skokih iz stoječih objektov (»basejumping«). Gre za skok s padalom iz zgradb, gora ali mostov. Pogosto gre za višino do 100 m. Ne prestrašijo jih niti smrtni izidi, ki pri tej zvrsti padalstva niti niso tako redki.

Danes je ponudba za ljubitelje adrenalina zelo pestra. A kaj je tisto, kar ljudi pripravi do tega, da zgolj zaradi veselja skačejo s stolpnic, se potapljajo v nevarne vode in za športno doživetje tvegajo zdravje ali celo življenje?

Moderni vsakdanjik

Zdi se, da je razlogov veliko. Na eni strani je to vsakdanjik s številnimi predpisi in prepovedmi, ki mnoge spodbudi k temu, da bi preizkusili in tvegali kaj izven teh okvirjev. Nekaj, s čimer bi prekoračili predvsem svoje lastne meje. Drugo je občudovanje, ki ga na socialnih omrežjih namenimo ekstremnim športnikom. Že trening za nevarno tekmovanje poskrbi za občudovanje in priznanje. Vendar se tudi pri ekstremnih športih meja, kaj je dejansko ekstremno, dviga. Včasih si bil »frajer« že z udeležbo na maratonu, sedaj je potrebna vsaj udeležba na teku z ovirami in težkimi odseki, če želimo s strani prijateljev in znancev, poleg všečkov, dobiti še kakšen pohvalni komentar.

Konec koncev je popularnost ekstremnih športov verjetno tudi tipični produkt družbe izobilja. Športni psihologi že leta ugotavljajo, da gre zahodni družbi preprosto predobro. Kajti za razliko od nas je npr. prebivalcem favel v Južni Ameriki že boj za preživetje dovolj velik zalogaj adrenalina. Ljudje, ki jim je vzet boj za lastno eksistenco, iščejo izzive, tudi v obliki športnih aktivnosti.

Pri vsem skupaj ne smemo pozabiti, da se potreba po takšnih in drugačnih izzivih, razlikuje od človeka do človeka. Za to so krivi hormoni. Pri ekstremnih športih je telo močno pod stresom in pri tem izloča kateholamine: adrenalin, noradrenalin in dopamin. Adrenalin nas spravi v stanje pripravljenosti za ekstremne razmere, poveča se frekvenca dihanja in srčni utrip, telo aktivira vso svojo energijo.

Nekomu za to zadošča košček čokolade, drugemu dobra knjiga, tretjemu športna aktivnost, četrtemu pa šele skok s padalom. Poleg tega je medicinsko dokazano, da je količina adrenalina, noradrenalina in dopamina, ki se pri tem sprošča, od človeka do človeka različna. Tom Woodman iz britanske univerze Bangor pravi: »Nekateri ljudje imajo naravno veliko dopamina, zato ne potrebujejo dodatnih napetosti in ekstremov. Kdor ima kronično nizke vrednosti dopamina, je zato bistveno bolj podvržen tveganju, da postane adrenalinski oz. dopaminski odvisnik«.

Želja pa se hitro lahko spremeni v odvisnost. Glede tega je dolgo veljalo, da moški hitreje postanejo odvisni. Ženske so stresne situacije običajno iskale v razmerjih, počasi tudi one ekstreme iščejo v športu. Všeč jim je napetost športnih avantur in pri tem gredo do meja svojih telesnih zmogljivosti. Danes najdemo ekstremne športnice že na vseh področjih od visokogorskih plezalnih sten, divjih voda, teka po blatu do deskanja na vodi.

Ženske in ekstremni šport

Ženske niso nič manj vzdržljive od moških. Razlog je verjetno že v tem, da se danes s športom ukvarja bistveno več žensk kot v preteklosti. Časi, ko je bilo ženskam prepovedano tekmovati v ekstremnih športih, ker naj bi ti vplivali na razmnoževalne organe, so minili. Še v 19. stoletju so pubertetnicam priporočali, naj svoje energije ne usmerjajo v šport, pač pa naj se pripravijo na naloge, ki jih čakajo kot matere in žene. Celo v 90. letih prejšnjega stoletja je predsednik mednarodne smučarske zveze dejansko verjel, da bi se smučarskim skakalkam pri pristanku lahko raztrgala maternica. Končno je leta 2011 medicinska komisija mednarodnega olimpijskega komiteja s to temo enkrat za vselej zaključila, ko je izdala preglednico o poškodbah, kjer dokazujejo, da pri smučarskih skokih ni nevarnosti kroničnih poškodb ženskih razmnoževalnih organov.

Danes je za razliko od 50. let, ko je bilo 90 % športnikov na olimpijskih igrah moškega spola, skoraj polovica vseh udeležencev olimpijskih iger žensk. Tudi v drugih, neolimpijskih športnih disciplinah so vedno pogosteje zmagovalke ženske. Na najdaljšem in najzahtevnejšem ultramaratonu »Swiss Iron Trail« v Švicarskih Alpah je pred tremi leti zmagala 39-letnica Denise Zimmermann. V cilju je bila skoraj 40 minut pred najhitrejšim moškim. Na noro napornem 5-dnevnem teku »Dragon’s Back« preko Walesa je leta 2015 Škotinja Jasmin Paris končala na drugem mestu in je za dve uri prehitela svojega moža.

Danes običajno veljajo za oba spola enaka pravila tekmovanja. Pri čemer pa za vse ekstremiste velja, da je varnost na prvem mestu. Kljub temu, da gre za ljudi, ki v tveganju uživajo, mora biti poskrbljeno tudi za varnost oz. z drugimi besedami, kdor se želi ukvarjati s takimi športi, mora biti izredno dobro kondicijsko pripravljen in se o vrsti športa, za katero se odloči, prej dobro poučiti. Poleg prave opreme in poznavanja športa je zelo pomemben pravočasen kondicijski trening ter kontrola zdravnika oz. fizioterapevta. Za prave ekstremne športnike, ki niso samo ekstremisti, ampak tudi in predvsem športniki, velja osnovno pravilo: »Ne spravi sebe ali drugih v nepotrebno nevarnost.«

Kaj pa bolj plahi ljudje? Za vse, ki so jim zgoraj navedeni športi preveč, je morda bolje, da adrenalin aktivirajo z vlakom smrti ali z dobro grozljivko. Zase naj izberejo nenevaren šport, ki jim je pisan na kožo in si kdaj pa kdaj privoščijo košček temne čokolade. Ta je še posebej okusen na terasi planinske koče z dih jemajočim razgledom.

 

Koristne povezave

Ste tudi vi zasvojeni z adrenalinom?

Tu najdete podatke o nekaterih ekstremnih športih:

 

Gor
OKMehr Information