Menu

Užitek v popotništvu

Hodim, torej sem.

Home » Užitek » Užitek v popotništvu - 12.2016

Urediti si misli, umiriti se, učiti se za življenje. Da bi šli vase, moramo hoditi daleč.

Na začetku je vse negotovo. Nahrbtnik z najnujnejšim. Oprema, lepo zložene majice, veselo pričakovanje. Seveda bi lahko tudi rezervirala dopust na plaži. Da bi se enkrat zares sprostila. Toda tam je bil ta občutek. Notranji glas. Misel, ki ni več hotela oditi iz glave. Lahko bi se enostavno na slepo lotila tega. In tam je bilo to hrepenenje, da bi se prepustila in za kratek čas izstopila iz kroga življenja, ki mu pravimo vsakdanjik. Prvi korak. In že si v središču. V svetu, kjer ure tiktakajo drugače. V svetu hoje. Korak sledi koraku. Že mine ura. Potem dve. In tri. Prvi dan, prva noč. Prvi žulji na stopalih, nahrbtnik postaja vse težji. Pa vendar je še tu, ta občutek neobremenjenosti, svobode. Ko si cel dan zunaj v naravi. Ko ne zvoni noben telefon. Ko ni nobene naloge, ki bi jo bilo treba rešiti in odkljukati. Ko samo hodiš. Slediš poti, puščici, smerokazu. Topotaš po poljskih stezah, škrtajoče korakaš po gramoznih poteh ali prodiraš po peščenih tleh vzdolž obale.

Širne daljave

Kot na jugozahodu Portugalske, na Roti Vicentini. Nekdanja ribiška pot vzdolž romantično divje atlantske obale je del evropske pohodniške poti E9. Dolgi odseki poti ležijo visoko na prepišnih skalnih pečinah. Hladen vetrič žvižga okrog ušes, medtem ko sonce žge v obraz. Pusta pokrajina se je prilagodila surovim pogojem, majcene cvetice so nizke in imajo robustne liste. Vreme se lahko spremeni v enem dnevu in vse potopi v morje megle. Preostane le še šumenje vode. Ko se zvečeri, se razveseliš vroče prhe in sveže preoblečene postelje v majhnem gostišču – velikih hotelov ni. Ali pa v beli podeželski hiši z modro obrobljenimi okni, tako značilni za odmaknjeno regijo Alentejo. Za večerjo je sveža riba, postrežena v preprosti taverni.

Geduld.Fernwandern braucht Zeit. Wochen, Monate. Oder länger.

Užitek. Za potepanje človek potrebuje čas. Dneve. Mesece. Čim dlje.

Urejene misli

Ko ti enkrat ni treba misliti na nič, ima to mnoge prednosti. Kot bi si počistil trdi disk in začel z ničle. Da postaneš dovzetnejši za tukaj in zdaj. Za grčavo oljko ob robu steze. Za metrske bambusove steblike, ki vodijo skozi svetel gozd. Za vonj pinij z dolgimi, zašiljenimi iglicami. Za hraste plutovce z debelim lubjem. Predvsem pa za namerno zavedanje sebe. Korak za korakom se približuješ svoji notranjosti. Nekoč, po neštetih urah in dnevih, so vse misli urejene. Vozel se razmota, nove sfere se odprejo. In se umiriš, četudi si stalno v gibanju. S hojo prideš v trans. Boleče noge, težak nahrbtnik, vse postane del lastnega jaza. Nočeš ga več dati od sebe, pa čeprav je naporno. Ker kaže, kaj vse lahko dosežeš. Da ni nobena pot predolga, noben cilj previsok. Da po dežju pride sonce. In da je celo življenje neskončna pot. Pogosto uberemo ovinke, ki pa nam lahko razkrijejo nove perspektive. Včasih nas vodi po strmem klancu, a tako je počitek na vrhu le še lepši.

Franz Kafka

»Poti nastajajo tako, da jih prehodimo.«

Enkratna doživetja

Mirno je tudi med hojo skozi džunglo v narodnem parku Abel Tasman na Novi Zelandiji. Pot vodi po obali, turkizno modra voda se svetlika skozi goščavo. Vedno znova obstaneš. In zaznavaš šum gozda. Izgubljen v mislih strmiš v zeleno praprotnih palm. V širjavo oceana. Zvečer postaviš šotor in prisluhneš prasketanju tabornega ognja. Zbudi te sonce in veseliš se tega, kar še pride. Korak za korakom se približuješ naslednji avanturi. Dan za dnem. Na koncu si dosegel nekaj čudovitega, sam ali skupaj.

Izkušnje, ki se vtisnejo v spomin

Kdor sam hodi po samotnih poteh, včasih cele ure ne sreča človeške duše. V naslednjem trenutku pa ima mnoge sopotnike. Skupna doživetja nas spajajo. Kar si pripovedujemo, ima pomen. Vseeno, kdo je, na poti smo vsi enaki. Tudi tiste, ki se že na začetku skupaj odpravijo na pot, lahko takšno popotovanje zaznamuje. Naravnamo se po ritmu sopotnika. Podamo roko, kadar potrebuje pomoč. In odkrijemo njegove povsem nove plati. Večurni pogovori. Ali tišina. Tudi skupni molk nas povezuje.

Khalil Gibran

»Krastače lahko o poteh povedo več kot zajci.«

Izletniške pešpoti v Avstriji

V Avstriji vam je na voljo okrog deset izletniških pešpoti. Tri vam na kratko predstavljamo:

  • Pohodniška pot v severnih Alpah: Na 1.134 kilometrih med gozdovi ob Nežiderskem Jezeru.
  • Južnoalpska pot: Na 500 kilometrih ob mestu Bad Radkersburg proti kraju Sillian na vzhodnem Tirolskem, večinoma na obmejnem območju s Slovenijo in Italijo. Pot vodi s 160 kilometri dalje do Bolzana.
  • Vzhodnoavstrijska pohodniška pot: na 700 kilometrih na gozdnatih površinah na vzhodnem Štajerskem.
Izletniške pešpoti v Evropi

genuss-reise-3-ab_2016-08

Več kot ducat pohodniških poti v Evropi se razprostira na več kot tisoč kilometrih. Tri od teh so naslednje:

  • Evropska pešpot E1: od Nordkappa (Norveška) do Sicilije (Italija)
  • Evropska pešpot E8: od Irske do turške meje
  • Evropska pešpot E9: Oblana pot od Atlantskega oceana (Portugalska) do Vzhodnega morja.

 

Ostale znane pešpoti v Evropi

  • Camino de Santiago: Jakobova pot je najbolj znana romarska pot v Evropi. Obstaja več različic poti, večina pohodnikov pa začne v Španiji in konča pot v kraju Santiago de Compostela. Če izberete portugalsko pot, se boste izognili množicam.
  • Wales Coast Path: 1.400 kilometrov dolga pohodniška pot se razprostira vzdolž celotne valeške obale.
  • Alpe-Adria-Trail: Pot, dolga 700 kilometrov, v 43 etapah povezuje regije Koroško, Slovenijo in Friuli Venetia Giulia.
Gor
OKMehr Information