Menu

Ste že potovali sami?

Dogodivščine posebne vrste.

Domov » Navdih » Ste že potovali sami? - 07.2017

Če potujemo sami, je to dobro za samozavest, osebnostni razvoj in iskanje lastnega jaza, na katerega včasih v hitrem tempu življenja skoraj pozabimo.

Pravzaprav smo vajeni, da veliko stvari v življenju počnemo sami, le ko gre za potovanja, imamo zadržke. Večino spremlja predsodek, da gredo sami na pot le tisti, ki nimajo nikogar, da bi jim delal družbo. Vedno več ljudi kljub tem zadržkom ugotavlja, kako osvobajajoče in zadovoljujoče je potovati sam. Mnogi avanturisti, ki se na pot najraje odpravijo sami, pravijo, da danes sam ne pomeni osamljen, temveč predvsem neodvisen in svoboden.

To dokazujejo tudi aktualne študije. Potovalna agencija GAdventures poroča, da je zanimanje za »solo-potovanja« od leta 2008 narastlo za kar 134 %. Predvsem ženske se vedno pogosteje na pot odpravljajo same. V anketi, ki jo je izvedel TripAdvisor, je 74 % udeleženk navedlo, da so že potovale same ali pa to načrtujejo v bližnji prihodnosti.

Inštitut iz Frankfurta je v sodelovanju s popotnicami izvedel raziskavo, v kateri so ugotavljali, zakaj vedno več žensk potuje samih. Poleg težnje po neodvisnosti ter spremembe vlog moškega in ženske v družbi vidijo glavni razlog v načinu življenja žensk. Iz biografije so nastale t. i. multigrafije, ki jih zaznamujejo prelomi, stranpoti in novi začetki, vse to pa vpliva tudi na način potovanja.

Morda ženske potujejo same tudi zato, ker si želijo avanture in potovanja k sami sebi. Ali pa zato, ker v naglici vsakdana običajno zmanjka časa, da bi si prisluhnile. In kdor potuje sam, ve, kako dobro dene, da se včasih lahko odklopi. Potovati sam pomeni izolirati se, hkrati pa tudi na široko odpreti. Izolacija nas umakne od znanih obrazov in okolice. To, da se odpremo, pa omogoča odkrivanje novega: novih poznanstev, neznane pokrajine in nabiranje svežih vtisov.

Ko potujemo sami, smo nagrajeni z avtentičnim doživljanjem brez vpliva tujega mnenja in se tako naučimo zaupati lastni presoji.

Izven cone udobja

Če želite potovati sami, morate prestopiti območje udobja. To se začne že pri osnovnih stvareh, ko moramo na primer na lastno pest najti pravo pot. Ker moramo sami priti nazaj na izhodišče, smo enostavno prisiljeni, da bolje opazujemo okolico.

Ti izzivi bi marsikoga prestrašili, a ljudje, ki potujejo sami, v tem pogosto vidijo prednost. Lahko počnemo kar koli si zaželimo, brez nepotrebnega dogovarjanja in usklajevanja. To nam pomaga, da znamo še bolje poskrbeti zase in se povsod znajdemo. Ure in ure lahko samo razmišljamo ali pa razpravljamo z naključnim mimoidočim. Vse to pa spremlja občutek, da smo storili nekaj dobrega zase.

Če smo na poti sami, se pogovarjamo z ljudmi, ki jih sicer nikoli ne bi srečali in spoznali. Prav presenetljivo je, kako enostaven in zaupen je lahko dialog s popolnim tujcem. Tako širimo lastna obzorja in se prepustimo zgodbam in življenju drugih, da učinkujejo na nas. Spremenimo se, postanemo bolj samozavestni, enostavno izstopimo iz vloge, ki jo imamo doma, se osebnostno razvijemo, osvobodimo in ponovno najdemo pot do svojega jaza.

Tuji ljudje v nas vidijo mnogo več, kot že vemo o sebi, te lastnosti avtomatično prevzamemo in osebnostno zacvetimo. Celo odsev v ogledalu je kar naenkrat videti povsem drugače.

Strah pred samoto

Ne glede na to za kakšno vrsto potovanja se odločimo, če smo prvič na poti sami, to vedno pomeni veliko mero poguma. Smiselno je, da prvič izberemo karseda udobno varianto potovanja. Lahko gremo v lep hotel na obali ali pa se vpišemo na jezikovni tečaj v tujini, saj bomo tako lažje stopili v stik z drugimi ljudmi.

Strah pred osamljenostjo se navadno razblini že na začetku potovanja. Skoraj povsod srečujemo druge popotnike ter tudi domačine – v avtobusu, na plaži, v restavraciji, na tržnici. Včasih bi si morda celo želeli malo manj stika z ljudmi, da bi lahko preživljali čas sami s sabo. A številna srečanja običajno občutimo kot obogatitev in dragocen vpogled v življenje in misli drugega.

Vse je enkrat prvič

Če še nismo potovali sami, se ustrezno pripravimo. Zgodilo se bo veliko čudovitih stvari, verjetno pa bo prišel tudi trenutek, ko se bomo vprašali, zakaj to pravzaprav počnemo. Povsem verjetno je, da nas bodo preplavili občutki negotovosti, potrtosti, žalosti, morda celo domotožja ali hrepenenja po boljši polovici. Oblila nas bodo čustva, s katerimi se bomo nepričakovano morali spopasti.

Poudarek je tu na besedi »morali«, saj ne bomo imeli druge izbire, kot da se prepustimo občutkom in jih premagamo. Tako bomo osebnostno zrasli in našli pot do sebe.

Nič sramotnega ni v tem, če se na takšen dan zapremo v hotelsko sobo in se umaknemo pred zunanjim svetom. Morda pa si bomo vseeno želeli ven v pričakovanju, kaj nam dan še lahko prinese. Storili bomo tako, kot se nam bo v tistem trenutku zdelo pravilno, kajti ko potujemo sami, se naučimo prisluhniti svoji notranjosti. Potovati sam pomeni tudi vedno znova spoznavati svoje meje in jih povsem nezavedno premagovati.

Občutek svobode

Vse opisano osvobaja. Po koncu potovanja pa bomo zagotovo ponosni nase. Potovanje nas bo osvobodilo strahu, da česa v življenju ne zmoremo, ne vemo, in črnogledosti glede prihodnosti. Konec koncev smo na poti skozi življenje vsi sami. Če vam ni do tega, seveda ni potrebno, da se silite in se na pot odpravljate sami, je pa takšno potovanje lahko velika življenjska izkušnja in osebnostna obogatitev.

Veliko je posameznikov, ki so začeli potovati sami, ker na želeni termin preprosto nihče ni imel časa, da bi jim delal družbo, sami pa potovanja zaradi tega niso želeli odpovedati. Mnogi izmed njih so še vedno vsaj kdaj pa kdaj na poti brez spremstva, da lahko uživajo v razkošju svobode. Najpomembnejši je pogum. Ko ga zberemo, se dogodivščina začne.

Zakaj ženske danes potujejo same?

 

Življenjske faze

Življenje mnogih žensk zaznamujejo prelomnice, stranpoti, novi začetki, prav zaradi tega ženske iščejo umik, skušajo najti novo smer v življenju ali pa pač preprosto storiti nekaj dobrega zase. Vir: „Lebensphasen“ (Življenjske faze): kvalitativni raziskovalni projekt – Zukunftsinstitut/Marisa Mühlböck

Postadolescenca (začetek dvajsetih do začetka tridesetih let)
Motiv za potovanja: Selitev od doma in odkrivanje sveta.

Vrhunec življenja (začetek tridesetih do začetka petdesetih let)
Motiv za potovanja: Solo potovanje kot počitek, oddih in nagrada.

Drugi prelom (začetek petdesetih do konca šestdesetih let)
Motiv za potovanja: Iskanje novih smeri in okušanje svobode.

Upokojitev (od konca šestdesetih let)
Motiv za potovanja: Iskanje identitete, zmožnost prepustiti se in uživati.

Deli
Gor
S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev. Z nadaljnjo uporabo naših storitev se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke. Več o tem V redu