Menu

Umetnost odpuščanja

Odpustiti namesto kuhanja mule.

Home » Življenje » Umetnost odpuščanja - 11.2017

Če kuhate mulo in v sebi držite zamero, škodite predvsem sebi. Odpuščanje prinaša nov začetek.

»Če misliš, da si doživel razsvetljenje, obišči svojo družino,« pravi znan citat duhovnega učitelja Rama Dassa. Naši najtesnejši odnosi so naši največji izzivi. In ravno v prazničnem času marsikdo od nas še posebej intenzivno in boleče občuti prepad med tako želeno idilo in realno situacijo, v kateri živimo. Veliko družin in parov praznikov ne preživlja tako harmonično, kot bi si želeli. Marsikje je veliko napetosti in sporov, na dan privrejo stare zamere, odprejo se stare rane, ki še niso povsem zaceljene. Velikokrat na mimobežno pripombo ali pogled, ki nas vznemiri, odreagiramo preveč čustveno, vse skupaj pa se pogosto konča z očitki, razočaranjem in solzami. In praznični čas preživimo precej drugače kot smo pričakovali.

Moč negativnih čustev

Da bi se stare rane zacelile in bi lahko začeli na novo, je treba znati odpuščati. Jasno je, da je to veliko lažje reči, kot storiti. Še posebej, če gre za več kot le pozabljen rojstni dan, razbito vazo ali neprimerno opazko. Jeza in užaljenost sta pomembni čustvi, ki ju ne smemo ignorirati ali potlačiti, saj vedno prinašata tudi sporočilo nam samim, kot na primer »Moje meje so bile prekoračene« ali »To mi ni všeč«.

Če pa postanemo ujetniki starih zamer ali celo gojimo fantazije o maščevanju, ki se nam vedno znova prikradejo v misli, škodimo predvsem sebi. Nerešene konflikti se usidrajo globoko v našo dušo in takoj ob naslednji priložnosti boleče vzplamenijo.

Celo ko smo z nekom prekinili stike, nas nanj pogosto vežejo neprijetni občutki grenkobe, ki jih nazorno prikazuje naslednja anekdota:

Dva vojna ujetnika se po več desetletjih zopet srečata. »Si v tem času odpustil poveljnikom taborišča?« vpraša prvi.

»Da,« odgovori drugi.

Prvi odvrne: »Ne morem jim odpustiti, še vedno me popada morilska jeza nanje.«

»V tem primeru,« pripomni prijatelj, ki je zmogel odpustiti, »si še vedno njihov ujetnik.«

Odpustiš, a ne pozabiš

Odpustiti ne pomeni tudi oprostiti, kar se je zgodilo. Pomeni le, da odvržemo breme in se lažje, neobremenjeni lotimo novih izzivov. Budistični učitelj Jack Kornfield je dejal: »Odpustiti pomeni opustiti vsa upanja na boljšo preteklost«.

Preteklosti ne moremo spreminjati. Najboljše, kar lahko naredimo zase, je, da zamer ne pogrevamo in držimo v sebi. Osvobodite se vloge žrtve in vzemite vajeti v svoje roke. Stopite v korak s sedanjostjo in poskrbite zase tukaj in zdaj. Pretekle dogodke pa uporabite sebi v prid in se poskusite iz njih nekaj naučiti. Naj vam napake iz preteklosti pokažejo, kje so vaše meje in kako lahko naslednjič bolje izrazite svoje želje in potrebe. S tem ne boste poudarili svoje šibkosti, temveč zgolj moč in pogum.

Odpuščati ne moremo na silo, ampak potrebujemo svoj čas. Prvi korak na tej poti je sprejemanje in razumevanje lastnih čustev. Ženske so še posebej občutljive, ko pride do kuhanja zamer, razumevanja in odpuščanja. Če bolečine ne predelamo, bo ta v našem nezavednem še naprej rasla in privrela na dan v neki drugi obliki. Sprava se pogosto najprej odvije na duhovni ravni – ko naredimo korak nazaj in ugotovimo, da je to za nas bolje, kot pa da se še naprej oklepamo čustev, ki nas razjedajo in uničujejo. Z veliko mero potrpljenja in razumevanja samega sebe se bo to spoznanje v nas usidralo in nas osvobodilo bolečin.

Sočutje in medsebojno spoštovanje

Ko smo se sprijaznili z določenimi dogodki, je naslednji korak, da poskusimo razumeti občutke in razloge drugih. Bolečina je sestavni del odnosov. Vsak od nas je že kdaj prizadel, ranil ali ujezil koga od bližnjih. Nihče od nas ni popoln, zato bi morali bili bolj prizanesljivi do drugih. Včasih pa zberemo pogum, da priznamo svojo ranljivost in se odzovemo: »Tvoje besede/dejanja me bolijo. Ne razumem tvojega odziva – prosim, pojasni mi.«

Čeprav nam ne bo vedno uspelo razumeti druge osebe, pa ji lahko izrazimo sočutje, pokažemo razumevanje in izkažemo spoštovanje do njenih čustev, nazorov in potreb. In odprle se nam bodo poti za rast odnosov in nove začetke.

Včasih pa odnosov preprosto ne moremo popraviti – in s tem ni nič narobe. Odpuščati ne pomeni za vsako ceno iti preko svojih meja in načel, ali reči »da«, ko bi v resnici morali reči »ne«.To pa velja predvsem takrat, ko gre za psihično ali fizično nasilje.

Odpustiti samemu sebi

Največkrat smo najmanj prizanesljivi do samega sebe, zato smo pogosto do svojih lastnih napak najbolj kritični. Le stežka si priznamo, da smo nepopolni in tudi mi prizadenemo druge. Jeza in zamere, ki jih gojimo do samega sebe, nas delajo nesrečne ter lahko celo pripeljejo do različnih bolezni. Naše telo namreč ne prepozna, ali gre za napadalca zunaj ali znotraj telesa in se v vsakem primeru odzove s stresom, napetostjo in strahom. Notranji boji pa vodijo v spore z okolico. Najprej moramo odpustiti sebi in končati svoje notranje boje ter vzpostaviti svoj notranji mir. Tako bodo tudi prazniki lepši.

Kako odpustiti?

Če vas neprestano razjedajo očitki, si lahko date duška s pisanjem. V pismu osebi, ki povzroča vaš notranji nemir, brez cenzure na papir prelijte vse občutke. Pisma ne odpošljite, ampak si izmislite poseben ritual in ga uničite – sežgite ga, pepel pa stresite v potok ali reko. Zavestno se odločite, da boste odvrgli breme in začeli na novo.

Bodite potrpežljivi s seboj: znati odpuščati je sposobnost, ki terja veliko vaje. Ne začnite pri osebah, ki so vaš največji trn v peti ali so vas najbolj prizadele; vadite z neprijazno natakarico, slabovoljnim sodelavcem in neznancem, ki vam je zadnji hip ukradel parkirni prostor. Če boste pri tem ugotovili, da odpuščanje s seboj prinese več dobrega kot pa jeza in zamere, bo v prihodnje šlo lažje.

Na temo odpuščanja obstaja kar nekaj strategij, ritualov in različnih pristopov, ki so se izkazali za koristne. Eden od takšnih pristopov je havajski ritual odpuščanja imenovan Ho’oponopono. Med literaturo pa boste lahko našli knjigo Delo (The Work) avtorice Byron Katie ter Radikale Selbst-Vergebung, katere avtor je Colin C. Tipping. Na to temo je bila napisana cela vrsta knjig in različnih člankov. Poiščite nekaj, kar vam bo ustrezalo.

Če ste v hujšem konfliktu oz. ste utrpeli psihično ali fizično nasilje, ne odlašajte in poiščite strokovno pomoč.

Gor
S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev. Z nadaljnjo uporabo naših storitev se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke. Več o tem V redu