Intervju s preživelo iz holokavsta, Katjo Sturm-Schnabl

Kdor želi sooblikovati prihodnost, ki bo pozitivna, mora poznati preteklost: Za to si prizadeva avstrijska pobuda ERINNERN:AT, ki s svojim programom širi znanje o nacizmu in holokavstu ter po naročilu avstrijskega ministrstva za izobraževanje nudi različna izobraževanja za učitelje in učne materiale. Poseben poudarek je na pogovorih s pričevalci v šolah ali na univerzah, poleg tega pa obeležujejo tudi pomembne spominske dni. Letos je osrednja tema „50 let zakona o narodnih skupnostih – narodne manjšine v Avstriji“. Posebno pozornost namenjajo zgodovini koroških Slovenk in Slovencev, ki so bili leta 1942 deportirani v prisilna delovna taborišča v Nemčiji. Najmanj 564 ljudi iz te manjšine je izgubilo življenje zaradi nacističnega preganjanja – umrli so v taboriščih, bili usmrčeni ali pa ustreljeni v odporniškem boju. 90-letna Katja Sturm-Schnabl, katere sestra je bila takrat umorjena, je pokroviteljica letošnje osrednje teme. Že desetletja neomajno obiskuje šole kot pričevalka, da bi delila, kaj se ji je zgodilo med časom nacizma – kako se je njeno srečno otroštvo na Koroškem nenadoma končalo, ko je bila njena družina deportirana. Njen cilj: Da na preteklost ne pozabimo, tako da se takšna krivica nikoli več ne ponovi.

Že vrsto let obiskujete šole, pripovedujete o svojem otroštvu in deportaciji. Kako je videti takšen obisk?

Učitelji v svoj razred povabijo pričevalko ali pričevalca, in sicer to običajno storijo tisti učitelji, ki se že sicer podrobno ukvarjajo z nacizmom. Nekateri me že poznajo in povabijo tudi večkrat. Nato v razredu opišem takratne okoliščine in ideologijo, predvsem pa tisto, kar sem sama doživela.

Bi nam lahko o tem povedali kaj več?

Izhajam iz slovenske družine, ki je živela na avstrijskem Koroškem. Moja starša sta imela veliko posestvo v Zinsdorfu/Svinči vasi, kjer smo živeli in delali. Bila sem srečna, vedno sem govorila: „Imam kravo, konja in psa.“

Ko ste bili stari šest let, se je vse spremenilo. Česa se spominjate?

Bil je 14. april 1942, četrtek, in moja starša sta odšla v Celovec. Doma sta ostali moji dve teti, dve dekli in mi trije majhni otroci, moja starejša sestra je bila že v šoli. Dopoldne je bilo povsem običajno, igrali smo se. Nenadoma je nekdo potrkal na vrata, hripavi glasovi so kričali nekaj v nemščini, česar takrat še nisem razumela. Nato so vrata na silo odprli in oboroženi moški so vdrli v hišo.

Je bil ta napad za vas popolnoma nepričakovan?

Vedela sem le, da se je nenadoma zgodilo nekaj strašnega. Moja edina misel je bila: Brez svojih staršev ne grem nikamor! Zato sem v vsej zmedi pobegnila in se skrila v gozdu pod kupom listja. Ko sem zaslišala traktor svojih staršev, sem se vrnila. Doma je vladala apokaliptična atmosfera. Moja mama je zlagala oblačila v vreče iz jute, kovčkov nismo imeli, saj nikoli nismo potovali. Medtem so jo pripadniki SS priganjali, naj pohiti. Vsi so jokali, a mama je rekla: „Ne smete jokati, ohraniti morate svoje dostojanstvo.“ Ta stavek nosim v sebi še danes.

Kaj je sledilo?

Pripadniki SS so nas pospremili do rdeče pobarvanih avtobusov ob glavni cesti. Ko smo šli mimo tretje hiše v naši vasi, sem pogledala k očetu in videla, da je bil povsem zaprepaden, v obraz pa zelenkast in siv. Takrat sem prvič v življenju začutila izgubo, saj sem z velikim strahom dojela, da me ne bo mogel več zaščititi.

Kako ste si kot otrok obrazložili ta napad?

Takrat nisem imela nobene razlage. Danes poznam ozadje: Nacisti so želeli vse Nemce „pripeljati domov v Reich“. Tako tudi Nemce iz Italije, kar je bilo dogovorjeno z Mussolinijem. Tem družinam so želeli nekaj ponuditi, na primer našo kmetijo. Mojega očeta so preprosto razglasili za „sovražnika naroda“, nas, koroške Slovence, pa deportirali.

Najprej ste bili skupaj z drugimi slovenskimi družinami v zbirnem taborišču, nato pa so vas odpeljali v prisilna delovna taborišča v Nemčiji – najprej v Rehnitz (današnjo Poljsko) in nato v Eichstät.

Transport je bil grozljiv: Stlačili so nas kot sardine v živinske vagone, naša mama je stiskala nas otroke k sebi, da nas ne bi poteptali. Mislila sem si, da nikoli več ne bom želela potovati z vlakom. Med postankom v Frankfurtu ob Odri sem se splazila pod vagonom in spet pobegnila. Na koncu sem stala na mostu in gledala tirnice, ki so v daljavi izginjale v eni točki, kot v nič. Takrat sem dojela: Ni kraja, kamor bi lahko šla, in sem se vrnila.

Kako ste doživljali naciste?

Razvila sem veliko jezo do teh Nemcev, ki so ves čas kričali. Ti nacisti so se mi zdeli brez manir. Mi smo bili vzgojeni povsem drugače. Moj oče je bil kulturni delavec in član uprave slovenske hranilnice, zato smo doma pogosto imeli obiskovalce, mi otroci pa smo bili naučeni lepega obnašanja.

Kaj je bilo najhujše, kar ste doživeli v taborišču?

Smrt moje starejše sestre. Mama jo je peljala k taboriščnemu zdravniku, ker je imela visoko vročino. Nato je moja sestra izginila – bila je mrtva in tega nisem razumela. Kasneje sem izvedela, da jo je taboriščni zdravnik ubil. Moja mama se je tako spremenila, da je sprva sploh nisem prepoznala. Imela sem veliko sočutja do njene bolečine, vendar ji nisem mogla pomagati. Ta občutek nemoči je ostal z mano vse do danes.

Kako ste kasneje lahko odpustili Nemcem?

Travma ostaja in v celoti Nemcem nisem odpustila. O tem se odločam od primera do primera – torej je odvisno od samega posameznika.

Kaj se je zgodilo, ko ste se po vojni z družino vrnili na avstrijsko Koroško? Ste takrat prejeli kakšno podporo?

Podporo? Ne. Ravno nasprotno. Niso nas želeli sprejeti nazaj. Oblasti so Angležem – ki so bili pri nas okupacijska sila – pripovedovale, da sem ne spadamo, čeprav smo bili žrtve nacistov. Naši ljudje so se morali boriti in Angleže poučiti o resnici. To je bilo strašno ponižujoče. Prišli smo iz taborišča, izčrpani, travmatizirani, in takoj so spet podvomili v nas.

Torej se diskriminacija po vojni ni končala?

Vsi Slovenci na avstrijskem Koroškem so bili še naprej žrtve diskriminacije. Družine, ki so se vrnile, so bile še posebej slabo sprejete, nanje so gledali z nezaupanjem. In kmetije, ki so nam bile odvzete, so morali novi lastniki vrniti, kar je povzročilo dodatne napetosti.

Kako ste to doživljali kot otrok?

Moja identiteta ni bila priznana. Povsod, tudi kasneje v šoli. Na gimnaziji je imel razrednik nekoč v rokah obrazec, ki sem ga izpolnila. Prebral je: „Materni jezik: slovenščina?“ in me nato vprašal: „Zakaj?“ Bila sem povsem iz sebe, saj sem Slovenka. In naj kar naenkrat pojasnim, zakaj? To me je tako močno zaznamovalo, da sem kasneje študirala slavistiko, da bi svojo identiteto znanstveno utemeljila.

Ste študirali na Dunaju?

To je bilo zame kot osvoboditev. Kajti tam ni bilo sovražnega odnosa do koroških Slovencev. Zavestno sem si poiskala sobo v okrožju, ki so ga zasedali Rusi, saj so bili zame osvoboditelji. Na Dunaju sem bila zaščitena, a ko sem se vrnila domov, sem to spet občutila. Ko so Angleži odšli, so se na avstrijskem Koroškem stare napetosti še okrepile.

Že desetletja se neomajno zavzemate za ohranjanje spominov, vedno znova se vračate k svojim travmatičnim otroškim izkušnjam. Zakaj vam je to tako pomembno?

Zelo preprosto: Če bi te stvari pozabili, bi se toliko hitreje vrnile. Diskriminacija je namreč znova nadvse aktualna tema.

Če pogledate v prihodnost, kaj bi si želeli?

Ne moreš si ničesar zares želeti. A lepo bi bilo, da bi otroci in mladostniki izvedeli čim več o zgodovini nacizma. Le če imajo znanje, lahko sami presodijo, kako pomembni sta transparentnost in raznolikost. Nas pričevalcev kmalu ne bo več.

Kdo bo potem ohranjal spomine?

Danes se zbirajo materiali – na primer, pogovori s pričevalci se snemajo. Vesela sem, da je to delo institucionalizirano prek Avstrijske agencije za izobraževanje in internacionalizacijo ter da obstaja stalni program ERINNERN:AT. Spomine bomo poskušali ohraniti za prihodnost.