Pogovor s češko morsko biologinjo Petro Nevečeřalovo: „Potrebujemo več kitov“
Češka morska biologinja Petra Nevečeřalová se zavzema za zaščito kitov. Mlada znanstvenica pojasnjuje, kakšno pomembno vlogo igrajo ti orjaški morski sesalci v ekosistemu in s katerimi izzivi se soočajo.
So največji sesalci, kar jih obstaja – in ključna vrsta za ekosistem oceanov. Na žalost pa so nekatere njihove vrste ogrožene: podnebne spremembe omejujejo njihov življenjski prostor in vire hrane; naraščajoč ladijski promet moti njihove migracijske poti. Kako lahko genetska zaščita prispeva k ohranjanju morskih sesalcev in kakšno vlogo imajo pri tem vzorci DNK, v intervjuju za ACTIVE BEAUTY opisuje leta 1988 rojena raziskovalka kitov Petra Nevečeřalová.
Obstaja veliko zanimivih dejstev o kitih. Kaj se vam zdi pri njih najbolj fascinantno?
Imajo neverjetno dolgo življenjsko dobo; nekateri lahko živijo več kot 100 let. Poleg tega so zelo inteligentni. Orka, na primer, ima nekatere dele možganov zelo razvite, verjetno zaradi svoje izjemne sposobnosti komunikacije in družbenega življenja. Živijo v matriarhatu. Orke spadajo med redke vrste, pri katerih gredo samice skozi menopavzo. Kot babice nato vodijo celotno skupino kitov, kar pomeni, da s svojim znanjem usmerjajo skupino. Tudi komunikacija med živalmi je edinstvena: imajo celo imena, s katerimi se kličejo, in si jih zapomnijo za več kot petdeset let!
Kiti so znani tudi kot „inženirji ekosistema“. Zakaj?
To je posledica treh razlogov. Prvi razlog, ki se vedno poudarja, je, da so to ogromne živali, ki tako vežejo ogromne količine ogljika. Izračunali so, da lahko približno 12.000 kitov glavačev absorbira do 200.000 ton CO₂ na leto. Ko kit umre, se njegovo mrtvo telo spusti na morsko dno, kjer ogljik ostane vezan. Ta pojav imenujemo „kitov padec“.
Kaj pa dosežejo tekom svojega življenja?
Tukaj pridemo do drugega razloga: povečujejo primarno produktivnost, torej proizvodnjo biomase s strani rastlin. Njihovi iztrebki, bogati z železom, delujejo kot gnojilo in tako spodbujajo razmnoževanje fitoplanktona. To daje ekosistemu pravi zagon, zato se učinek imenuje tudi „kitova črpalka“. Tretji razlog, zakaj so kiti tako pomembni, je tako imenovani „kitov transportni trak“, ki nastane zaradi njihovega gibanja v vodi. V Mehiki in Kaliforniji na primer živijo sivi kiti, ki zrastejo do 15 metrov. Hrano iščejo v blatu, pri tem pa plavajo po oceanu na dolge razdalje gor in dol ter tako pripomorejo k boljši porazdelitvi hranil. To prav tako spodbuja nastanek fitoplanktona, s katerim se prehranjujejo manjše morske živali, ki nato postanejo hrana za ribe.
Trenutek, ko ujamemo skok južnomorskega kita iz morja.
To pomeni, da potrebujemo več kitov?
Da, nujno. Kajti več kot jih je, več rib bo! In če pomislimo, da nekatere vrste kitov predstavljajo le en do dva odstotka svojega prvotnega prebivalstva pred začetkom lova na kite, je to precej žalostno.
Rojeni ste na Češkem, kjer ste tudi odraščali. V vaši neposredni bližini ni bilo morja – od kod torej izvira vaša strast do kitov?
Eden izmed mojih prvih spominov je, da mi je mama podarila rumeno odejo z motivom tjulnja. To je vzbudilo moje zanimanje. Nato mi je kupila knjigo o morskih bitjih. Najprej smo si ogledali tjulnje, na naslednjih straneh pa so bili delfini in kiti. Mama mi je prebrala vse o njih in takoj sem bila navdušena. Mislim, da je to nekaj, kar je bilo v meni že od nekdaj.
Kako ste se prvič zares srečali s kiti?
V Pragi sem se udeležila predavanja o kitih. Po predavanju sem se pogovarjala z strokovnjakom, potapljačem iz Južne Afrike, in mu povedala, da bi rada raziskovala morske sesalce. Povabil me je, naj ga obiščem. Ko sem o tem povedala svoji mami, je kupila dve letalski vozovnici in skupaj sva odpotovali v Mozambik. Na svoj 17. rojstni dan sem tam ob obali videla samico kita grbavca z mladičem. Ta trenutek sem ujela s fotoaparatom, fotografija pa me vedno spomni na ta poseben dan. Kasneje sem letela v Cape Town, kjer me je prijatelj potapljač seznanil s strokovnjakom, ki se je specializiral za opazovanje kitov. Takoj sva se ujela in kmalu sem začela delati kot turistična vodička na njegovem čolnu ter nadaljevala s študijem.
Opazovanje kitov z ladje.
Tako zgodaj zapustiti domovino, da bi se posvetila nečemu tako eksotičnemu, kot je raziskovanje kitov, je bilo zelo pogumno.
Za ta pogum se moram zahvaliti svoji mami. Ona je najpomembnejša oseba v mojem življenju in me je vedno spodbujala, da nadaljujem in sledim svojim ciljem.
Kako je izgledal vaš vsakdan kot raziskovalka kitov v Cape Townu?
Svojo nalogo kot vodička na komercialnem čolnu za opazovanje kitov sem povezala z raziskavami za svojo doktorsko nalogo: S turisti smo odpluli na morje, kjer sem jim razlagala vse o kitih. Večinoma smo opazovali južnomorske kite, ki jih imenujemo tudi južni gladki kiti – zato sem jim o tem veliko pripovedovala. Hkrati sem neposredno s čolna zbirala neinvazivne vzorce DNK za svoje doktorsko študijo in potnikom predstavila svoj raziskovalni projekt. To jih je zelo zanimalo in tako so lahko pridobili še več vpogleda v situacijo kitov.
Govorite o „neinvazivnih vzorcih DNK“. Kaj to pomeni?
Skoraj vsi raziskovalci kitov opravljajo biopsije, kar sem tudi sama počela. Pri tem s samostrelom ustrelimo posebno puščico v žival, da pridobimo majhen kos kože. To je sicer minimalno invazivno, vendar nisem želela motiti kitov. Tako sem prišla na idejo, da zberem odmrlo kožo kitov, ki je plavala okoli našega opazovalnega čolna. Tudi pri kitih se koža lušči, ko so preveč izpostavljeni soncu. S temi luskami sem preizkusila izolacijo DNK in ugotovila, da vzorci zagotavljajo dovolj kakovostno DNK, s katero lahko delamo. Tako smo prešli na to neinvazivno metodo. Zbirali smo tudi vzorce iztrebkov, na podlagi tega pa sem prišla še na eno idejo: vprašala sem se, ali bi lahko DNK izolirali tudi iz izdiha – in uspelo nam je. To je bil moj zadnji raziskovalni članek za doktorsko nalogo. Moje delo temelji na vzorcih kože, vzorci izdiha pa so bili še dodatna dopolnitev.
Luske kitove kože pospravijo v sterilne epruvete za kasnejšo analizo DNK.
Kako analize DNK prispevajo k zaščiti kitov?
Ko imamo dovolj vzorcev tudi iz drugih populacij iste vrste – na tem področju sem sodelovala s kolegicami in kolegi iz Južne Amerike, Nove Zelandije in Avstralije – lahko preko analize DNK ugotovimo, s katerimi partnerji se kiti razmnožujejo, ali je prisotna dovolj velika genetska raznolikost ali pa je trenutno prišlo do genetske krize. Tako dobimo pregled nad celotno populacijo kitov. Ugotovili smo, da so spremenili svoje migracijske navade, da bi našli več krila, njihovega najpomembnejšega vira hrane. Poleg tega so zdaj manj rejeni in samice zaradi pomanjkanja maščobe kotijo le še na vsake pet let, namesto na vsake tri. Analiza DNK razkriva negativne učinke podnebnih sprememb na kite.
Katere lastnosti so poleg vztrajnosti še pomembne pri raziskovanju kitov?
Zagotovo je treba dobro poznati naravoslovje in biologijo. Trenutni trend je povezovanje metod molekularne genetike in biologie z varstvom okolja. Poleg tega moraš biti kreativen in potrpežljiv. Večino časa kiti namreč ne delajo tistega, kar bi si želeli. Treba je razumeti, kaj se dogaja, in imeti neomajno željo po učenju in spoznavanju novega. A tu gre za naravno radovednost vsake raziskovalke in vsakega raziskovalca, ki nas žene naprej.
Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Trenutno delam kot molekularna biologinja za zasebno startup podjetje, ki raziskuje razvoj kultiviranega mesa. Kmalu pa se bom spet vrnila h kitom v Južni Afriki. Tam se imam vedno najboljše!
Tako lahko bolje zaščitimo kite
Da se bodo kiti lahko razmnoževali in jih ne bomo motili pri njihovi selitvi, moramo po mnenju Petre Nevečeřalove:
- Gojiti zelen življenjski slog: Manj onesnaževanja pozitivno vpliva tudi na kite.
- Paziti na zavestno potrošnjo: Kupujmo manj, zlasti stvari, ki niso trajne. Velik delež emisij ustvarijo tudi velike kontejnerske ladje, npr. s Kitajske.
- Spremeniti način prehranjevanja: Rastlinska hrana je okolju prijaznejša in zagotavlja manjše emisije CO2.
- Preiti na ekološko kmetovanje: Pesticidi z njiv pristanejo v morju. Bolje je jesti ekološko pridelano sadje in zelenjavo.
