Pogovor s češko morsko biologinjo Petro Nevečeřalovo: »Kiti imajo pomembno vlogo v morskih ekosistemih«
Češka morska biologinja Petra Nevečeřalová se zavzema za zaščito kitov. Mlada znanstvenica pojasnjuje, kakšno vlogo imajo ti veliki morski sesalci v ekosistemu in s katerimi izzivi se soočajo.
So največji sesalci, kar jih obstaja – in pomemben del ekosistema oceanov. Nekatere vrste kitov so ogrožene, med drugim zaradi sprememb v njihovem življenjskem prostoru, razpoložljivosti hrane in naraščajočega ladijskega prometa. Kako lahko genetske raziskave prispevajo k boljšemu razumevanju in varovanju morskih sesalcev ter kakšno vlogo imajo pri tem vzorci DNK, v intervjuju za ACTIVE BEAUTY opisuje leta 1988 rojena raziskovalka kitov Petra Nevečeřalová.
Obstaja veliko zanimivih dejstev o kitih. Kaj se vam zdi pri njih najbolj fascinantno?
Imajo neverjetno dolgo življenjsko dobo; nekateri lahko živijo več kot 100 let. Poleg tega so zelo inteligentni. Orka ima na primer nekatere dele možganov zelo razvite, verjetno zaradi svoje izjemne sposobnosti komunikacije in družbenega življenja. Živijo v matriarhatu. Orke spadajo med redke vrste, pri katerih gredo samice skozi menopavzo. Kot babice nato vodijo celotno skupino kitov, kar pomeni, da s svojim znanjem usmerjajo skupino. Tudi komunikacija med živalmi je edinstvena: imajo celo imena, s katerimi se kličejo, in si jih zapomnijo za več kot petdeset let.
Kiti so znani tudi kot »inženirji ekosistema«. Zakaj?
To je povezano z več njihovimi značilnostmi. So zelo velike živali, ki s svojim življenjem in gibanjem vplivajo na dogajanje v morju. Ko kit pogine, se njegovo telo lahko spusti na morsko dno, kjer postane vir hrane za različne morske organizme. Ta pojav imenujemo »kitov padec«.
Kaj pa dosežejo tekom svojega življenja?
Kiti lahko prispevajo k prenosu hranil v morju. Njihovi iztrebki vsebujejo hranila, ki so pomembna za morske organizme, med drugim za fitoplankton. Ta učinek se imenuje tudi »kitova črpalka«. Pomembno vlogo ima tudi njihovo gibanje v vodi. V Mehiki in Kaliforniji na primer živijo sivi kiti, ki zrastejo do 15 metrov. Hrano iščejo v blatu, pri tem pa plavajo po oceanu na dolge razdalje ter lahko prispevajo k premikanju in porazdelitvi hranil.
Kiti so znani tudi kot »inženirji ekosistema«. Zakaj?
To je povezano z več njihovimi značilnostmi. So zelo velike živali, ki s svojim življenjem in gibanjem vplivajo na dogajanje v morju. Ko kit pogine, se njegovo telo lahko spusti na morsko dno, kjer postane vir hrane za različne morske organizme. Ta pojav imenujemo »kitov padec«.
Kaj pa dosežejo tekom svojega življenja?
Kiti lahko prispevajo k prenosu hranil v morju. Njihovi iztrebki vsebujejo hranila, ki so pomembna za morske organizme, med drugim za fitoplankton. Ta učinek se imenuje tudi »kitova črpalka«. Pomembno vlogo ima tudi njihovo gibanje v vodi. V Mehiki in Kaliforniji na primer živijo sivi kiti, ki zrastejo do 15 metrov. Hrano iščejo v blatu, pri tem pa plavajo po oceanu na dolge razdalje ter lahko prispevajo k premikanju in porazdelitvi hranil.
To pomeni, da potrebujemo več kitov?
Da, njihovo varovanje je zelo pomembno. Stabilne populacije kitov so pomembne za morske ekosisteme. Če pomislimo, da so bile nekatere populacije kitov zaradi intenzivnega lova v preteklosti močno zmanjšane, je jasno, zakaj je njihova zaščita še danes pomembna tema.
Rojeni ste na Češkem, kjer ste tudi odraščali. V vaši neposredni bližini ni bilo morja – od kod torej izvira vaša strast do kitov?
Eden izmed mojih prvih spominov je, da mi je mama podarila rumeno odejo z motivom tjulnja. To je vzbudilo moje zanimanje. Nato mi je kupila knjigo o morskih bitjih. Najprej smo si ogledali tjulnje, na naslednjih straneh pa so bili delfini in kiti. Mama mi je prebrala vse o njih in takoj sem bila navdušena. Mislim, da je to nekaj, kar je bilo v meni že od nekdaj.
Kako ste se prvič zares srečali s kiti?
V Pragi sem se udeležila predavanja o kitih. Po predavanju sem se pogovarjala s strokovnjakom, potapljačem iz Južne Afrike, in mu povedala, da bi rada raziskovala morske sesalce. Povabil me je, naj ga obiščem. Ko sem o tem povedala svoji mami, je kupila dve letalski vozovnici in skupaj sva odpotovali v Mozambik. Na svoj 17. rojstni dan sem tam ob obali videla samico kita grbavca z mladičem. Ta trenutek sem ujela s fotoaparatom, fotografija pa me vedno spomni na ta poseben dan. Kasneje sem letela v Cape Town, kjer me je prijatelj potapljač seznanil s strokovnjakom, ki se je specializiral za opazovanje kitov. Takoj sva se ujela in kmalu sem začela delati kot turistična vodička na njegovem čolnu ter nadaljevala s študijem.
Opazovanje kitov z ladje.
Tako zgodaj zapustiti domovino, da bi se posvetila nečemu tako eksotičnemu, kot je raziskovanje kitov, je bilo zelo pogumno.
Za ta pogum se moram zahvaliti svoji mami. Ona je najpomembnejša oseba v mojem življenju in me je vedno spodbujala, da nadaljujem in sledim svojim ciljem.
Kako je izgledal vaš vsakdan kot raziskovalka kitov v Cape Townu?
Svojo nalogo kot vodička na komercialnem čolnu za opazovanje kitov sem povezala z raziskavami za svojo doktorsko nalogo: S turisti smo odpluli na morje, kjer sem jim razlagala vse o kitih. Večinoma smo opazovali južnomorske kite, ki jih imenujemo tudi južni gladki kiti – zato sem jim o tem veliko pripovedovala. Hkrati sem neposredno s čolna zbirala neinvazivne vzorce DNK za svoj doktorski študij in potnikom predstavila svoj raziskovalni projekt. To jih je zelo zanimalo in tako so lahko pridobili še več vpogleda v položaj kitov.
Govorite o »neinvazivnih vzorcih DNK«. Kaj to pomeni?
Skoraj vsi raziskovalci kitov opravljajo biopsije, kar sem tudi sama počela. Pri tem s samostrelom ustrelimo posebno puščico v žival, da pridobimo majhen kos kože. To je sicer minimalno invazivno, vendar nisem želela motiti kitov. Tako sem prišla na idejo, da zberem odmrlo kožo kitov, ki je plavala okoli našega opazovalnega čolna. Tudi pri kitih se koža lušči, ko so preveč izpostavljeni soncu. S temi luskami sem preizkusila izolacijo DNK in ugotovila, da vzorci zagotavljajo dovolj kakovostno DNK, s katero lahko delamo. Tako smo prešli na to neinvazivno metodo. Zbirali smo tudi vzorce iztrebkov, na podlagi tega pa sem prišla še na eno idejo: vprašala sem se, ali bi lahko DNK izolirali tudi iz izdiha – in uspelo nam je. To je bil moj zadnji raziskovalni članek za doktorsko nalogo. Moje delo temelji na vzorcih kože, vzorci izdiha pa so bili še dodatna dopolnitev.
Luske kitove kože pospravijo v sterilne epruvete za kasnejšo analizo DNK.
Kako analize DNK prispevajo k zaščiti kitov?
Ko imamo dovolj vzorcev tudi iz drugih populacij iste vrste – na tem področju sem sodelovala s kolegicami in kolegi iz Južne Amerike, Nove Zelandije in Avstralije – lahko prek analize DNK ugotovimo, s katerimi partnerji se kiti razmnožujejo, kakšna je genetska raznolikost in ali se v populaciji kažejo spremembe, ki so pomembne za nadaljnje raziskave in varstvene ukrepe. Tako dobimo boljši pregled nad posameznimi populacijami kitov. Pri svojem delu opazujemo tudi spremembe v njihovem vedenju, migracijskih poteh in telesnem stanju. Analize DNK so zato pomembno raziskovalno orodje, ki nam pomaga bolje razumeti življenje kitov in njihovo okolje.
Katere lastnosti so poleg vztrajnosti še pomembne pri raziskovanju kitov?
Zagotovo je treba dobro poznati naravoslovje in biologijo. Trenutni trend je povezovanje metod molekularne genetike in biologije z varstvom okolja. Poleg tega moraš biti kreativen in potrpežljiv. Večino časa kiti namreč ne delajo tistega, kar bi si želeli. Treba je razumeti, kaj se dogaja, in imeti neomajno željo po učenju in spoznavanju novega. A tu gre za naravno radovednost vsake raziskovalke in vsakega raziskovalca, ki nas žene naprej.
Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Trenutno delam kot molekularna biologinja za zasebno startup podjetje, ki raziskuje razvoj kultiviranega mesa. Kmalu pa se bom spet vrnila h kitom v Južni Afriki. Tam se imam vedno najboljše!
Tako lahko prispevamo k varovanju kitov
Da se bodo kiti lahko razmnoževali in da jih bomo čim manj motili pri njihovi selitvi, Petra Nevečeřalová priporoča naslednje korake:
- Zmanjšujmo onesnaževanje: Odpadke pravilno odlagajmo, plastiko za enkratno uporabo uporabljajmo čim manj in pri izletih ob morju izbirajmo ponudnike, ki upoštevajo pravila odgovornega opazovanja kitov.
- Nakupujmo premišljeno: Kupujmo izdelke, ki jih res potrebujemo, in jih uporabljajmo čim dlje. Pred nakupom razmislimo, ali izdelek res potrebujemo, kako pogosto ga bomo uporabljali in ali ga lahko po potrebi popravimo ali ponovno uporabimo.
- Pogosteje izberimo rastlinske obroke: Pri prehrani lahko preverimo izvor živil, način pridelave in količino hrane, ki jo kupimo. Pomembno je tudi, da se izogibamo zavrženi hrani.
- Pri sadju in zelenjavi preverimo način pridelave: Pri nakupu lahko bodimo pozorni na podatke o pridelavi in na priznane oznake, kot je EU ekološki logotip. Tako lažje prepoznamo izdelke, ki izpolnjujejo pravila posameznega certifikata.
