Žuželke: Čudovita bitja s šestimi nogami

Žuželke so prvaki evolucije

Najmanjša samostojno živeča žuželka, miniaturni hrošček Scydosella musawasensis, meri le 0,325 milimetra in je s prostim očesom komaj opazna – velika je kot drobno zrno peska. Na nasprotnem koncu lestvice je orjaški paličnjak Phobaeticus chani, ki z iztegnjenimi nogami meri več kot 56 centimetrov. Ti dve vrsti sta le del približno milijona znanih vrst žuželk. Dejansko polovica vseh znanstveno opisanih živalskih vrst pripada žuželkam, zaradi česar so te najbolj raznolika živalska skupina na Zemlji.

Prilagojene so številnim življenjskim okoljem

Žuželke so se prvič pojavile pred približno 480 milijoni let, v zgodnjem ordoviciju (2. periodi paleozoika), dolgo pred dinozavri. Njihov uspeh pri naseljevanju Zemlje temelji na izjemni raznolikosti. Odrasle žuželke imajo telo razdeljeno na glavo, oprsje in zadek – preprosta, a učinkovita zasnova, ki omogoča prilagoditev na različna okolja. Največ vrst živi v tropskih deževnih gozdovih, vendar so prisotni vse do polarnih območij. Edino v morjih jih skorajda ni.

Vsestranski vir beljakovin

Ličinke in odrasle žuželke imajo pogosto povsem različne življenjske navade, zato se ne potegujejo za isto hrano. Poleg tega so skoraj vse razvile simbiotske odnose z mikroorganizmi, ki jim pomagajo pri prilagajanju na posebne prehranske potrebe. Tako na primer mikroorganizmi v črevesju termitov pomagajo pri razgradnji lesa, saj tako kot v nekakšnem majhnem bioreaktorju proizvajajo določene prebavne sokove.

Žuželke so nujno potrebne za naravo

Šesteronožni organizmi opravljajo ključne naloge v naravi: odstranjujejo iztrebke in trupla, razkrajajo odmrli les in listje ter zemlji vračajo hranilne snovi. Odličen primer so drobceni, brezkrilni skakači, ki obstajajo že od pradavnine in jih v gozdnih tleh najdemo v milijonskih količinah. Prehranjujejo se predvsem z rastlinskimi ostanki, glivami in bakterijami. Nekatere vrste pa so znane tudi po tem, da iz zemlje absorbirajo težke kovine in jo s tem dekontaminirajo. Žuželke so tudi pomemben člen prehranjevalne verige, saj so hrana za pajke, ptice, netopirje, dvoživke in ribe.

Opraševanje cvetočih rastlin

Njihova najpomembnejša vloga je opraševanje. Kopenske cvetnice so odvisne od prenosa peloda, ki ga, če tega ne opravi veter, omogočajo živali. Pri približno 88 odstotkih vseh rastlin to nalogo opravijo prav žuželke.

To koristi tudi ljudem: vsak tretji grižljaj hrane, ki ga zaužijemo, je mogoč le zaradi opraševanja žuželk. V Evropi je od teh šesteronožcev odvisnih okoli 4000 vrst zelenjave in 75 odstotkov vseh pridelanih žit. Svetovni svet za biotsko raznovrstnost je ocenil, da opraševalci globalno prispevajo kar 577 milijard evrov ekonomske vrednosti. Ena sama divja čebela lahko opraši do 5000 cvetov. Te številke jasno kažejo, da naravnega opraševanja ni mogoče nadomestiti. Poleg tega plenilske žuželke uničujejo škodljivce in tako v kmetijstvu prevzemajo vlogo pesticidov. Ena sama pikapolonica lahko v enem samem dnevu poje do 150 listnih uši.

Žuželke so pomemben vir beljakovin

Žuželke pa nas ne hranijo le posredno. Več kot dve milijardi ljudi, predvsem v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki, jih uživa kot neposreden vir beljakovin. Po hranilni vrednosti se lahko brez težav primerjajo z mesom, hkrati pa bistveno manj obremenjujejo okolje in podnebje. Potrebujejo manj prostora, vode in krme. Kot hladnokrvna bitja ne porabljajo energije za ogrevanje telesa in hranila izkoristijo veliko učinkoviteje. Pri proizvodnji užitnih živil na osnovi žuželk nastane trikrat manj toplogrednih plinov kot pri perutnini in kar 20-krat manj kot pri govedini.

Žuželke so zanimive za biomedicino

Koristnost žuželk sega še dlje. Njihov ogromen nabor kemičnih spojin jih dela izjemno zanimive za biotehnologijo, zlasti na področju medicine. Znanstveniki upajo na velike preboje.

Trije primeri, kako bi žuželke lahko koristile medicini

Ščurki bi lahko pomagali rešiti problem odpornosti na antibiotike, saj so zaradi življenja v umazanih okoljih razvili imunski odziv proti številnim patogenom. Njihovo možgansko in živčno tkivo vsebuje snovi z izjemno močnim antibiotičnim učinkom.

Prav tako obstaja upanje pri zdravljenju nalezljivih bolezni. V hemolimfi azijske pikapolonice (harlekina) so odkrili snov harmonin, ki je učinkovita proti malariji, bilharziozi (shistosomozi) in lišmaniozi.

Tudi pri raziskavah o raku imajo žuželke pomembno vlogo. Mnogi hrošči uporabljajo za zaščito svojih jajčec pred plenilci strup pederin. Proizvajajo ga simbiotske bakterije in mikroorganizmi v njihovih telesih, ima pa močan protitumorski učinek.

Zakaj so žuželke ogrožena vrsta?

Žuželke so pomembni bioindikatorji, ki občutljivo reagirajo na spremembe v svojem življenjskem prostoru in tako odražajo kakovost okolja. Znanstveniki so resno zaskrbljeni: kar 40 odstotkov vseh vrst žuželk je na robu izumrtja, vsako leto pa se izgubi približno 2,5 odstotka njihove biomase. Na nekaterih območjih smo zabeležili kar 75-odstotni upad letečih žuželk. Gre za eno najobsežnejših izumiranj vrst na našem planetu.

Izumiranje žuželk, ki ga povzroča človek

Razlogi za izumiranje so številni, med glavnimi pa so izguba primernih življenjskih prostorov, razdrobljenost pokrajine, intenzivno kmetijstvo in gozdarstvo ter obsežna uporaba pesticidov. Kljub temu še vedno obstajajo možnosti za ukrepanje. A tudi onesnaževanje zraka in svetlobno onesnaževanje, obremenjenost z mikroplastiko, ki med drugim spreminja mikrobiom čebel, ladijski promet, ki škoduje ličinkam žuželk na bregovih vodnih teles, ter elektrosmog zaradi daljnovodov, ki zmanjšuje sposobnost učenja in orientacije pri medonosnih čebelah, so vzroki za izumiranje žuželk.

Možnosti ukrepanja za politiko in posameznike

Še vedno imamo priložnost ukrepati. Življenjske prostore je treba zaščititi in ustvariti nova zatočišča za žuželke. Pri tem lahko pomagajo uradne smernice in priporočila. EU si je zastavila cilj, da do leta 2030 obrne trend upadanja žuželk, kar je zapisano v pobudi EU za opraševalce in strategiji za biotsko raznovrstnost 2030. Vendar pa se pojavljajo tudi ovire. Na začetku letošnjega leta je EU napovedala načrte za neomejeno dovoljenje uporabe pesticidov, kar predstavlja velik korak nazaj. Za varstvo okolja je treba storiti več.

Tudi posamezniki lahko prispevajo svoj delež. Naravni vrtovi, žive meje in cvetlične zaplate z avtohtonimi rastlinami lahko pomagajo ohraniti številne vrste pred izumrtjem. Poleg tega bi se bilo treba na balkonu in na vrtu odpovedati pesticidom ter se namesto tega posluževati biološkega zatiranja škodljivcev.

Kaj bi pomenilo izumrtje žuželk?

Popolno izginotje žuželk bi imelo katastrofalne posledice. Njihova ključna vloga opraševalcev, zlasti čebel, je nepogrešljiva. V Evropi je ogrožena skoraj vsaka deseta vrsta divjih čebel, v Sloveniji pa celo vsaka sedma. Čeprav je pomen medonosnih čebel, ki jih goji človek, nesporen, bi bilo izjemno tvegano opraševanje kmetijskih rastlin prepustiti zgolj njim. Divje čebele namreč oprašujejo dvakrat bolj učinkovito kot njihove sestre v panjih. Brez opraševalcev, kot so čebele, bi naša prehrana postala enolična. Veliko vrst sadja in zelenjave bi morali nadomestiti z rižem, koruzo ali krompirjem. Znanstveniki ocenjujejo, da bi z izginotjem opraševalcev izgubili do 40 odstotkov ključnih hranil, ki jih pridobivamo iz rastlin. Pridelek kmetijskih rastlin bi se drastično zmanjšal ali povsem izginil. Še posebej bi bile prizadete številne divje rastline, ki jih oprašujejo divje čebele. To bi povzročilo propad prehranske osnove in življenjskih prostorov številnih drugih živali. Izumiranje čebel bi sprožilo uničujočo verižno reakcijo izumiranja vrst.