Zavestna hoja: Vsak korak je korak k sebi

»Vzemite si čas, saj to ni samo sprehod.« Ta nasvet sem pred kratkim po naključju slišala v kavarni, ko sta se ženski pri sosednji mizi pogovarjali o zahtevni življenjski situaciji. Stavek me je nasmejal, saj sem ravno iskala izhodišče za to zgodbo o sprehajanju. Kavarna ni moja prva izbira, ko iščem nove ideje. Veliko raje me pot vodi ven – čez polja, v gozd, na goro. Ta pot mi je vedno vir navdiha, kadar iščem ustvarjalne spodbude. Redko sem razmišljala o tem, zakaj je tako, zakaj me gibanje v naravi osveži na vseh ravneh. Naključno preslišani stavek mi je ponudil nepričakovano razlago. Sprehod povezujemo z lahkotnostjo: »Če je življenje težko, ga sprejmi z lahkoto in pojdi z njim na sprehod.«

Črpanje moči in lepote

Pohajkovanje po naravi samo po sebi nikoli ni težko. Težke so lahko misli, ki se vrtijo po glavi, težko je lahko srce, težki so lahko pretekli ali prihodnji življenjski koraki, toda sam sprehod je: lahek! Hoja bo, tudi če se nanjo odpravimo iz žalosti ali otožnosti, jeze ali razočaranja, osamljenosti ali zbeganosti, situacijo vedno nekoliko olajšala. In vem, o čem govorim. Hoja je namreč del mojega življenja že od otroštva: ob koncih tedna je mama vedno šla na planino ali v gore, jaz pa z njo. Nismo hodili na sprehode tako kot drugi, sploh pa ne ob nedeljskih popoldnevih. Takrat so bili namreč vsi zunaj: popolne družine z očetom, mamo in otroki. Mi nismo bili več popolna družina, bili smo samo še polovica nje. Moj oče je umrl veliko prezgodaj in povsem nepričakovano. Zato smo šli drugam in se tako izognili tistim, ki so delovali tako srečni. Meni je bilo uganka, zakaj mamo vedno vleče v višave. Čutila sem le, da ima v sebi notranjo potrebo po hoji, medtem ko bi se jaz – otrok – temu telesno zahtevnemu početju najraje izognila. S svojimi kratkimi nogami sem sledila odločnemu koraku svoje mame. Danes razumem, kaj jo je gnalo. Kot veliko premlada vdova je morala skrbeti za dve hčerki, njeno življenje pa so zaznamovali eksistencialni strahovi in skrbi. Pohodništvo je bilo – tudi za mamo samohranilko – cenovno dostopna prostočasna dejavnost, a bilo je veliko več kot to: bila je terapevtska metoda za regeneracijo, črpanje moči in lepote. Narava je postala njen vir energije. Jaz pa sem mislila, da hodimo v gore zato, da bi bili bližje nebu. Kajti v nebesih – tam je bil moj oče.

Celostni učinek hoje

Da hoja vedno sproži notranjo spremembo, sem se zavedela šele veliko pozneje. Peter Habeler je nekoč dejal: »Grem na vrh in ko se vrnem dol, sem drug človek.« Dobra stran tega je: ni treba osvojiti osemtisočaka, kot je to večkrat storil tirolski ekstremni alpinist. Kratek izlet na planino, obvladljiv vrh, krog po domači soseski, pohod na domačo goro ali sprehod po parku so povsem dovolj, da se vrnemo kot »drug človek«.
Kaj pa se dogaja na poti, da se počutje med hojo tako spremeni? Študije potrjujejo moj subjektivni vtis: hoja dokazano deluje na različnih ravneh. Krepi imunski sistem in pomirja živce. Hoja na svežem zraku koristi mišicam in sklepom, organom in kostem. Tudi na mentalni in psihični ravni so učinki številni: sprehajanje ne poveča le sposobnosti koncentracije, temveč tudi izboljša razpoloženje. Sproščajo se endorfini; dokazano pa je tudi, da hoja spodbuja ustvarjalnost. Učinek je toliko večji, čim bolj se osredotočimo na samo hojo in se povsem zavestno prepustimo okolici – torej se odpovemo telefoniranju, glasbi ali podkastom. Poslušanje zvokov okolice, kot sta ptičje petje ali šelestenje listja, zaznavanje vremena in letnih časov ter radoveden pogled na vse, kar raste ob poti ali nam pride naproti, prispevajo k sprostitvi in regeneraciji.

Zavestno osredotočanje

Osredotočanje na samo hojo, zavestno napredovanje in izostritev čutov – vse to še okrepi pozitivne učinke. Ameriški filozof narave H. D. Thoreau se je že sredi 19. stoletja zavzemal za čuječnost pri hoji. V njegovem eseju »O sprehajanju« najdemo naslednjo misel: »Vznemirjen sem, ko ugotovim, da sem prehodil miljo v gozd, ne da bi bil tam tudi v mislih. (…) Kaj naj počnem v gozdu, če pri tem razmišljam o nečem, kar ni v gozdu?« Omejiti se le na lastne čutne zaznave je vzvišen cilj. Meni to zares uspe le, kadar sem na poti sama. Tudi za številne pisatelje in umetnike, ki so bili tudi sami strastni sprehajalci, je znano, da so se raje odpovedali družbi. Čeprav se rada potepam po naravi s prijatelji in psi, ima hoja v samoti posebno kakovost. Takrat se namreč zgodi nekaj povsem drugega: prezračim svoje možgane, svoj spomin, svoje spomine. Ven sme prodreti, kar želi ven. Noter sme priplavati, kar pomiri moj um. Korak za korakom se misli dobesedno postavijo na glavo. V mislih se pogovarjam sama s seboj in z drugimi – večinoma tiho, včasih tudi na glas. Lahko se zgodi, da se ob spominu zasmejim ali mi po obrazu stečejo solze. In lahko se zgodi, da med hojo najdem rešitev za težavo, oblikujem pogovor ali dobim novo idejo. Med hojo se marsikaj premakne. Ne le v mojem telesu, temveč tudi v moji glavi in mojem srcu. Kdor pa hodi le zato, da bi dosegel priporočenih deset tisoč korakov na dan, opravlja vadbeni cilj: izpolnjuje normo, da bi optimiziral samega sebe in sledil trendu. To nima veliko skupnega s predano hojo, ki jo misleci, ustvarjalci in filozofi prakticirajo že od nekdaj.

S hojo do novega zaupanja

Potem ko sem se kot najstnica odpovedala pohodništvu, se je strast do njega z leti vrnila. Kadarkoli se v svetu počutim izgubljeno, potrebujem ustvarjalne spodbude ali želim preprosto urediti svoje misli, obujem pohodne čevlje. Na potovanjih sem hodila ob britanski in ligurski obali, v Alpah sem se povzpela na tritisočake, na Islandiji in Réunionu sem osvojila vulkane. Vse države, ki jih obiščem, najraje raziskujem peš: hoditi pomeni prispeti in razumeti. Hoja pa pomeni tudi začutiti samo sebe. Ko sem nekaj časa trpela zaradi napadov panike, je bila hoja edini način, da sem se prizemljila: preplet dihanja in gibanja mi je pomagal znova zaupati življenju. Hoja je najprvobitnejša oblika premikanja in potovanja. V kameni dobi je človek na dan prehodil približno 30 do 40 kilometrov, danes pa v povprečju le nekaj tisoč korakov. Vendar ima zavestna hoja teh korakov še vedno učinek: pomaga nam začutiti, česa smo zmožni. Namreč tudi v težkih situacijah postaviti eno nogo pred drugo. Se osvoboditi s hojo – korak za korakom in v čudoviti počasnosti, da lahko duša sledi.