Šport: marsikaj se spreminja

Kako bomo trenirali v prihodnosti? Kako digitalizacija in komuniciranje prek družbenih omrežij spreminjata rekreativni šport – in kako nanj vplivata želja po več pristnosti ter potreba po umiku, ki se porajata ob tem? Na Univerzi Paris Lodron v Salzburgu se s temi vprašanji intenzivno ukvarjajo. Profesorja športnih znanosti Herberta Wagnerja in športnega sociologa Minasa Dimitriouja smo povprašali o najpomembnejših trendih.

Globalizacija: šport ne pozna meja

Tempo je bil bliskovit: leta 2017 je v Hamburgu potekalo prvo tekmovanje Hyrox – preizkušnja, pri kateri je treba opraviti krožno vadbo, sestavljeno iz izmenjujočih se tekaških odsekov in vaj za moč – s 650 udeleženkami in udeleženci. Zamisel je navdušila ljubitelje fitnesa po vsem svetu, zato so v sezoni 2024/25 na tekmovanjih v več kot 30 državah našteli že 550.000 športnikov.

Podobno je s padelom: po svetu ga rekreativno igra že približno 30 milijonov ljudi, samo v Evropi pa se je število igrišč v treh letih povečalo za 240 odstotkov. Kar je bilo še včeraj nekje obroben šport, lahko prek družbenih omrežij, pretočnih vsebin in globalnih skupnosti v nekaj mesecih postane svetovni trend; tekmovanja so na Dunaju videti enako kot v New Yorku ali Singapurju. Profesor športnih znanosti Herbert Wagner meni, da lahko ta pojav danes opazujemo na skoraj vseh področjih življenja: »Nekdo odkrije še neznan, a obetaven trend, vsi skočijo na vlak, stvar postaja vse večja, nato pa navdušenje sčasoma uplahne. To velja za počitniške destinacije, modo ali hrano – in prav tako za šport.«

V resnici pogosto močno opevane novosti sploh niso tako nove. Hyrox se denimo le malo razlikuje od CrossFita, vadbenih taborov ali zgodnjih oblik funkcionalne vadbe. A Wagner kot strokovnjak za športno vadbo v tem ne vidi nič slabega: »Če novo ime ljudi znova navduši za gibanje, je to načeloma nekaj pozitivnega.«

Brez obveznosti: vadba naj bo prilagodljiva

Brez fiksnih terminov, prosim: prek aplikacij, fitnes izzivov in tekaških klubov nastajajo skupnosti zunaj klasičnih društev. Pravilo je jasno: prilagodljivost je nujna, zavezanost pa ni več v modi. »Ljudje so dejavni, ko imajo čas in voljo; ta svoboda je ena ključnih značilnosti,« pravi Minas Dimitriou. Tekači, kolesarji in ljubitelji vadbe z utežmi se radi vključujejo v digitalne skupnosti – denimo v urbane športne klube, vadbe brez predhodne prijave, tekaške skupnosti na Instagramu ali aplikacije za pilates. Prek platform, kot je Peloton, pa lahko vsakdo kar iz dnevne sobe v živo trenira z drugimi in sodeluje na globalnih dogodkih, na primer prekolesari virtualne trase slavnih kolesarskih dirk.

Skupnost je pomembna tudi zunaj klasičnih društev, četudi se njeni člani ne srečujejo redno. »Ljudje čutijo čustveno povezanost, tudi če se povežejo prek družbenih omrežij,« pravi športni sociolog Dimitriou. Digitalna povezanost pa ne izključuje srečanj v živo, denimo na velikih dobrodelnih dogodkih. Letos se je ženskega teka Österreichischer Frauenlauf na Dunaju udeležilo več kot 30.000 žensk iz skoraj 100 držav. Wings for Life World Run združuje digitalni in resnični svet: tekačice in tekači so ne glede na časovne pasove skupaj startali na Dunaju, v Ljubljani ali Tokiu, z virtualnimi teki prek aplikacije pa je bilo mogoče hkrati sodelovati na skupni lestvici kjer koli na svetu. Vsak pretečeni kilometer je štel za dober namen: 346.527 prijavljenih udeleženk in udeležencev iz 192 držav je letos zbralo 9,2 milijona evrov za raziskave poškodb hrbtenjače.

Telo kot zbirka podatkov: vse se meri

Srčni utrip, kakovost spanja, poraba kalorij, VO2max, ocena regeneracije: nosljive naprave, kot sta prstan Oura in ura Apple Watch, omogočajo nenehno spremljanje telesa in njegovih funkcij. Ameriška akademija za športno medicino (ACSM) nosljivo tehnologijo že več let uvršča med najpomembnejše svetovne fitnes trende. Posamezniki svojo zmogljivost analizirajo, delijo z drugimi in primerjajo s preteklimi rezultati.

Učinkoviteje, hitreje, bolje: šport postaja oder za samopredstavitev in priložnost, da se pokažemo kot nekaj posebnega, pravi športni sociolog Minas Dimitriou. Ne gre več le za zdravje in užitek, temveč vse bolj tudi za edinstvenost.

Govorimo o »singularizaciji«, pojmu, s katerim je sociolog Andreas Reckwitz opisal splošni družbeni trend: ljudje si na vseh področjih vse bolj prizadevamo za edinstvenost. Ker pa se pri vadbi vse manj ravnamo po lastnem občutku in vse bolj po podatkih, lahko nenehno prizadevanje za izboljšanje lastne zmogljivosti povzroča tudi stres in razočaranje, opozarja strokovnjak za športno vadbo Wagner. Denimo takrat, ko vedno dosegamo slabše rezultate od drugih ali ko se naši cilji razblinijo ob trku z resničnostjo. Tudi Dimitriou opozarja: »Telesni ideali na družbenih omrežjih pogosto niso realistični. To lahko številne ljudi spravlja v stisko, saj svojih ciljev kljub vsemu trudu ne morejo doseči.«

Vrnitev k naravi: hrepenimo po pristnosti

Kdor se ob koncu tedna z avtomobilom ali vlakom odpravi proti goram, se mora pogosto prebijati skozi prometne zastoje ali natrpane vagone. Ljudi vleče v naravo, kar kažejo tudi podatki o članstvu v planinskih zvezah. Avstrijska planinska zveza je leta 2025 dosegla rekordnih 748.046 članov – v enem samem letu se ji je pridružilo več kot 21.000 novih članov. Seveda so tudi v gorah priljubljeni trendi, kot so gorski tek, makadamsko kolesarjenje in gorski maratoni – športi, ki doživetje narave povezujejo z željo po športnem dosežku.

Narava je s svojim rastlinjem, živalmi in menjavanjem letnih časov obenem vedno fotogenična tudi za Instagram. Toda večina ljudi predvsem hrepeni po pristnosti, meni Dimitriou: »Bolj ko je vsakdan digitaliziran, močnejša je potreba po doživljanju narave in umirjanju ritma.« Pri iskanju pristnosti govorimo o ponovnem zbliževanju z naravo – o pobegu iz digitalnega sveta lažnih novic, prirejenih podob telesa in nedosegljivih idealov. Narava pa je resnična in njen blagodejni učinek občutimo neposredno. Kdor se dobro pozanima, lahko v gorah še vedno najde samoto, meni ljubiteljski planinec Wagner. Znani vrhovi so sicer lahko zelo obiskani, »vendar zunaj glavnih poti skoraj nikogar ne srečaš«.

Največja težava v gorah so ljudje, ki precenijo svoje sposobnosti: »Po strmem odseku se je precej lažje povzpeti, kot se nato po njem izčrpan spustiti.« Številnim posredovanjem gorskih reševalcev, ki morajo pomagati takšnim ljudem, bi se bilo mogoče izogniti z realnejšo presojo lastnih sposobnosti.

Lov na rekorde: le da je vedno bolj izjemno!

En sam Ironman že dolgo ni več dovolj. Izjemni športniki, kot je Jonas Deichmann, opravijo 120 triatlonov v 120 zaporednih dneh, Alexandra Meixner pa je s 30 preizkušnjami Ironman rekorderka med ženskami. Drugi med tekom obkrožijo svet ali pa se, kot Alex Honnold v Tajpeju, povzpnejo na 580 metrov visok nebotičnik. Pozornost s svojimi »norimi projekti« vzbuja tudi Rainer Predl iz Spodnje Avstrije. Na tekalni stezi je preživel približno 30 dni in s 55 maratoni postavil svetovni rekord, nekoč pa je 70 kilometrov pretekel po kuhinjski mizi. Že pot do takšnih dosežkov je podrobno dokumentirana, oboževalci pa jo navdušeno spremljajo.

Ekstremni vzdržljivostni šport zbuja veliko pozornosti, posnemovalcev pa ima precej manj. »Na svetu je morda deset ljudi, ki zmorejo preteči 120 maratonov. Če želijo prekositi drug drugega, je to novica za naslovnice, ni pa množični šport. Načeloma v tem ne vidim nič negativnega,« pravi športni strokovnjak Wagner. Ekstremni športniki so obstajali že od nekdaj.

Danes si po zaslugi družbenih omrežij lažje pridobijo pozornost, s pomočjo sponzorjev pa lahko svoj konjiček spremenijo v poklic. Njihov uspeh ima pogosto tudi dobrodelno razsežnost: plezalec Honnold prek svoje fundacije pomaga prikrajšanim ljudem, predvsem v Afriki. Ultramaratonec in ekstremni športnik Predl pa večinoma teče v dobrodelne namene in je dolgoletni ambasador otroškega hospica Sterntalerhof v kraju Loipersdorf-Kitzladen.