Ženske, moški – kako živimo danes?

Pravzaprav sem si vedno želela imeti otroke zgodaj,“ pravi Lena, 31-letna učiteljica iz Gradca. „Potem pa se je v mojem življenju zgodilo toliko drugega. In do zdaj tudi še nisem srečala pravega moškega. Včasih se sprašujem, ali ta sploh obstaja.“

Njen 38-letni brat Paul ima drugačne izzive: „Odkar sem oče, veliko več razmišljam o tem, kaj otroku predajam naprej. Želim biti tisti, ki samo služi denar, a ga nikoli ni doma? Ali raje ostati doma in skrbeti za družino? In – ali moram znati popraviti kolo? Še vedno iščem pravo pot.“

Vprašanja in teme, s katerimi se ukvarjajo ženske in moški

Ljudje smo si med seboj seveda zelo različni, a zgornji izjavi dobro ponazarjata izzive, s katerimi se danes ukvarjajo številni med 20. in 40. letom starosti.

Poleg povsem praktičnih vprašanj, kot sta izbira poklica ali kraja bivanja, se vse pogosteje odpirajo tudi vprašanja samopodobe, identitete in življenjske vloge. Kdo sem? Kako me vidijo drugi? Sem dovolj moški oziroma dovolj ženska? Ali sploh želim razmišljati v takih okvirih? Morda je pomembnejše vprašanje: Kaj me opredeljuje kot človeka? Odgovor ni preprost.

Nostalgija po starih predstavah o spolnih vlogah

Ob tem psiho mlajših generacij močno obremenjujejo še vojne, podnebne spremembe in pandemije – prav njih najbolj, saj bodo zaznamovale njihovo prihodnost. Zato ni presenetljivo, da se družba vse bolj deli na tabore. Za nekatere to pomeni tudi vrnitev tradicionalnih vlog –ženske za štedilnik in moške v svet plačanega dela.

Obenem pa aktualne teme, kot je nasilje nad ženskami – doma, s strani lastnega partnerja, ali na spletu (npr. Preko lažnih (ang. deepfake) posnetkov, to so s pomočjo umetne inteligence prirejene fotografije in videi) – povsem upravičeno vnašajo negotovost in še poglabljajo delitve.

Spolne vloge in značilne pripisane lastnosti

Moški in ženske so pogosto tako na nasprotnih bregovih. Seveda je to nasilje grozljivo in ga je treba jasno poimenovati in kaznovati. Hkrati pa moramo skupaj spreminjati stare vzorce – tako v družbi kot v lastnem razmišljanju.

Naše predstave so še vedno močno zaznamovane s tradicionalnimi podobami. V zahodnih industrijskih državah lastnosti, kot so strah, občutljivost, toplina in skrbnost, še vedno veljajo za tipično ženske. Tudi za moške obstajajo jasna pričakovanja, kakšni naj bi bili.

Po mnenju moških psihologov sodobnejši ideali moškosti – empatičen sogovorec, timski delavec, predan oče, nežen ljubimec – niso nadomestili stare podobe vedno zmogljivega hranitelja družine. Le dodali so se ji, kar ustvarja ogromno napetosti.

Čeprav se današnja preobrazba marsikje odvija veliko prepočasi, se je v zadnjih desetletjih vendarle marsikaj spremenilo. Mladi moški in ženske danes na številnih področjih živijo drugače kot njihovi starši. A pojdimo po vrsti…

Kako same sebe danes vidijo mlade ženske?

Kot rečeno: „mlade ženske“ kot enotna skupina pravzaprav ne obstajajo. Kljub temu pa lahko opazimo nekaj pomembnih družbenih premikov. Ker so ženske danes bolj izobražene in imajo več pravic kot prejšnje generacije, je postal običajen življenjski načrt tak, da združuje več stvari hkrati: poklicni uspeh, finančno neodvisnost, uživanje v življenju, izpolnjujoč partnerski odnos in pogosto tudi družino – več kot 80 odstotkov žensk, starejših od 30 let meni, da so otroci zanje zelo pomembni, med mlajšimi od 30 let pa je ta delež nekoliko nižji.

Mlade ženske danes o tradicionalnih vlogah spolov razmišljajo veliko bolj kritično. Na splošno so bolj napredne in pogosteje politično levo usmerjene. Tako denimo po raziskavi Globalne agencije za raziskovanje trga in javnega mnenja Ipsos ob letošnjem mednarodnem dnevu žena le vsaka deseta meni, da ženskam koristi, če se moški držijo tradicionalnih predstav o moškosti.

Kakšen pomen imajo odnosi za mlade ženske?

S tem se je spremenil tudi pogled na partnerske odnose. Večina žensk danes od partnerja ne pričakuje več predvsem finančne varnosti, temveč ljubezen, bližino in kakovostno skupno življenje.

Vedno bolj samoumevno je tudi, da se vsakdan organizira enakovredno: po raziskavi si več kot polovica mladih žensk želi, da bi bila opravila – od služenja denarja do skrbstvenega dela – pošteno porazdeljena. Približno polovica mladih žensk zase pravi, da so feministke, ta delež pa narašča (vir: Ipsos, International Women’s Day 2024). Seksistična vedenja zaznavajo ostreje kot denimo predstavniki generacije baby boom. In vendar si več kot 90 odstotkov želi partnerski odnos, ki temelji na ljubezni, zaupanju in zanesljivosti – bodisi z moškim ali z žensko (študija zveznega inštituta za raziskovanje prebivalstva v Nemčiji). Le ne več za vsako ceno. Še vedno pa nismo tam, kjer si želimo biti. Najprej so tu strukturne okoliščine. Ker ženske za enako delo še vedno zaslužijo občutno manj, v parih, kjer je drugi partner prav tako zaposlen, pogosteje delajo skrajšan delovni čas – pri materah v takih parih je ta delež okrog 90 odstotkov.

Kako si ženske in moški delijo skrbstveno delo?

Poleg tega prevzemajo levji delež skrbstvenega dela. Neplačano skrbstveno delo je med ženskami in moškimi izjemno neenakomerno porazdeljeno. V zadnjih 40 letih se tu skoraj nič ni spremenilo. Na njihovih plečih leži tudi večina organizacije in planiranja družinskega vsakdana, t. i. psihična obremenjenost (ang. mental load).

Ena od udeleženk že omenjene študije je opisala takole: „Do trenutka, ko dobiš otroke, skoraj vidim neko obliko izenačenosti, takoj potem pa v celoti pademo nazaj v staro vlogo: moški služi denar, ženska je doma.“

Od kod sploh prihajajo te predstave o vlogah spolov?

Najprej nas seveda oblikujeta družina in okolje – od oseb okoli sebe se učimo, kaj pomeni biti ženska. Idealno je, če so te osebe čim bolj različne. Na spletu pa je slika nekoliko drugačna: teoretično imamo neskončno izbiro različnih zgledov, praktično nas algoritmi hitro zapeljejo vedno znova k isti vrsti vsebin – k enkrat izbranemu vzorniku.

Kdo so kritičarke predstav o vlogah spolov?

Tako imamo na eni strani samozavestne feministke, ki na Instagramu klasične vloge ostro kritizirajo: kabaretistka Irina, znana kot Toxische Pommes, jezna novinarka Alex Stanic ali pa provokativna avtorica in voditeljica podcasta Sophie Passmann.

Z več humorja se predstavljajo bolj mlade, zelo neprisiljene in provokativno nepopolne ženske, kot je Frau Gretel (@frgretel). S klasičnim lepotnim idealom nima veliko skupnega in se brez zadržkov fotografira tudi na stranišču – glavna je avtentičnost.

V veliki skupini lepotnih vplivnic pa še vedno kraljujejo predvsem lepota in „popolnost“. Pri t. i. videzu clean girl so poleg videza pomembni tudi šport, prehrana in nega – vse to naj bi imele popolnoma pod nadzorom, seveda v elegantnem paketku. Občasno obravnavajo tudi psihologijo in partnerstvo.

Kdo so zagovornice tradicionalnih predstav o vlogah spolov?

Posebno, čeprav številčno precej majhno, a zelo izpostavljeno skupino predstavljajo t. i. tradicionalne žene (ang. tradwives). Ženske, kot je Estee Williams, slavijo podobo šestdesetih: kot brezhibno urejene gospodinje, ki svojo energijo usmerjajo predvsem v razvajanje moža v službi.

Rezultat vsega tega ni jasna slika, temveč notranje razprt prostor. Ženske naj bi bile oziroma želijo biti neodvisne, hkrati pa skrbne. Uspešne, a ne preveč dominantne. Samostojne, vendar sposobne odnosov. Iskanje lastne poti, lastnega stališča je potovanje, ki zna biti tudi precej naporno.

In česa si danes želijo mladi moški?

Tudi njim naj bi bilo danes vse dovoljeno: biti trdni ali nežni, gozdarji ali baletniki. A v resničnem življenju stvari niso tako preproste. Okolica pogosto še vedno postavlja ozke meje, hkrati pa ni jasnih predstav o tem, kaj danes sploh pomeni biti moški. Dejstvo, da so moški še vedno strukturno privilegirani – z višjimi plačami, več možnostmi za vodstvene položaje, več moči –, večina dojema kot nekaj samoumevnega, zato to pogosto ostaja nevidno. Hkrati pa tudi pot v klasično vlogo hranitelja ni vedno lahka.

Presenetljivo je, da tradicionalna predstava moškega kot glavnega finančnega stebra med mladimi iz generacije Z (torej med 14. in 29. letom) ponovno postaja bolj priljubljena. Mladi moški se manj vidijo v gospodinjstvu in pogosteje menijo, da bi morali predvsem oni služiti denar. Vsak četrti iz te generacije po Shellovi mladinski študiji politično nagiba bolj na desno, kar pogosto spremlja zavračanje enakosti spolov in feminizma.

Seveda pa je tudi veliko moških, ki želijo živeti drugačen model: želijo več časa z otroki, želijo si, da bi služba, skrb za otroke in gospodinjstvo ter psihična obremenjenost bili resnično deljeni z njihovo partnerico ter da so čustveno odprti.

S katerimi družbenimi zahtevami se spoprijemajo mladi moški?

V puberteti pa je razvoj v to smer ogrožen. Medtem ko 12-letniki o svojih čustvih še zmorejo odkrito govoriti, to pri 15- in 16-letnikih v njihovi okolici že velja za „nemoško“ – kot kaže obsežna opazovalna študija prof. dr. Niobe Way, razvojne psihologinje.

Pravilo „fantje ne jokajo“ sicer ni več del sodobne vzgoje, vendar še vedno obstajajo neizrečena pričakovanja glede moškosti. Če moškemu ne uspe izpolniti zahteve, da ne joče, tvega, da ga ne bodo več šteli med „prave fante“. To tveganje se z vsakim korakom proti odraslosti še povečuje. Dr. Niobe Way ob tem pravi: „Mladi moški trpijo, ker jih tradicionalne predstave o moškosti in t. i. boy culture ločujejo od tesnih odnosov, po katerih hrepenijo in jih potrebujejo.“

Z izrazom boy culture opisuje prevladujočo kulturo, ki ceni le „trdo“ plat fantov. „Vsi smo sposobni biti kruti – ženske in moški, dekleta in fantje –, hkrati pa imamo vsi sposobnost, da smo ljubeči in skrbni.“

Kdo so njihovi vzorniki?

Tudi pri moških lahko vzorniki prihajajo iz družine ali bližnjega okolja – in so zato zelo različni. Koga nekdo občuduje, kdo ga navdihuje in komu se hoče za vsako ceno izogniti, je zelo osebno: nekdo se morda želi izogniti vzorcu očeta ali dedka, drugi pa ga želi posnemati. Na spletu je izbira moških podob teoretično neskončna. Mladi moški jih najpogosteje najdejo na področjih zabave/komedije, športa, poljudne znanosti ali videoiger. Teme, kot so odnosi ali čustveni razvoj, pa pri njih za zdaj igrajo precej manjšo vlogo.

Podobe moškosti v teh medijskih svetovih segajo od bolj vitkih, posebnih zvezdnikov, kot sta igralec Timothée Chalamet ali glasbenik Harry Styles, ki govorita tudi o čustvih in dopuščata negotovost, pa vse do klasično moških tipov. Te srečamo v glasbi, športu, pri videoigrah in filmih (npr. Aaron Taylor‑Johnson ali Regé‑Jean Page). Junaki so močni, se obvladujejo, pogosto pa so tudi redkobesedni. Tudi kadar pokažejo več čustev, v ospredju ostaja mišičasto telo.

Kateri moški se prepoznajo v manosferi?

Christoph May z inštituta Detoxmasculinity govori celo o „oklepu telesa“ oziroma o „korzetu moškosti“. Mnogim ne gre le za videz, temveč za zmogljivost, nadzor, za to, da imajo svoje življenje pod kontrolo. Do skrajnosti je ta zahteva zaostrena v t. i. manosferi, ki operira z zelo poenostavljeno predstavo moške vloge. Sporočilo: Telo je treba izklesati, biti je treba dominanten, obogateti in se nikakor ne prilagajati ženski. Resnično obogatijo pri tem predvsem samo vplivneži – z dragimi tečaji, oglaševanjem vprašljivih naložb in ogromnim dosegom.

V te skupnosti veliko uporabnikov sprva zaide po naključju, recimo pri iskanju fitnes nasvetov – nato pa jim algoritmi ponujajo vedno več vsebin iz manosfere. Študije kažejo, da večina mladih moških vsaj občasno spremlja takšne vsebine. Psihologi za moške želijo to spremeniti. Vsak fant mora najkasneje pri dvanajstih letih razumeti: moški sem lahko tako ali drugače. Morali bi jim sporočiti: V redu si takšen, kot si. Vreden si ljubezni že zato, ker obstajaš. Ni ti treba odigrati določene predstave, da bi bil „dovolj moški“.